Kot majhna se še spominjam, kako sem včasih na sprehodu luščila lešnike, ki sem jih našla ob cesti. No, danes pa so lešniki, kar na našem vrtu. Ko smo kupili zemljo, je bila na tej zemlji leska. Sprva nisem bila prepričana, če bodo na njej res lešniki, potem pa sem bila čisto presenečena, ko sem videla, koliko lešnikov je bilo. Kako sem bila vesela, da bom sedaj imela doma lešnike, ki bodo čisto domači. Presenečena sem bila, ker leska ni bila tako zelo velika, imela pa je ogromno plodov.
Prvo leto sem se še lovila:
- Kdaj je pravi čas, da jih poberem?
- Kako jih olupiti?
- Kako jih posušiti do konca?
- Kako jih shraniti?
Seveda pa to ni bil noben problem, ker sem vedela, da bodo lešniki na naši mizi celo zimo. Vse skupaj je trajalo tri dni. Da sem jih prvo pobrala, potem sem jih kar dolgo lupila in nastopilo je sušenje na terasi, da so bili res lepe rjave barve. Tako sem jih dala na podstrešje in vsake toliko gremo z košarico gor in jih nato stolčemo za pojest. Meni so lešniki boljši, kot pa orehi, ne vem zakaj. Verjetno zato, ker orehi so malček grenki, lešniki pa so sladki.
Moja leska tako vsako leto zelo lepo dela. Ko sem gledala, če bi jo mogla kar obrezati, se tega raje nisem lotila, ker sem se bala, da bom naredila kaj narobe. Sedaj je tako rasla leta in leta in imela polno plodov, lešniki so res dobri. Ne bi mogli biti boljši, veliki in okusni.
Je pa kar nekaj dela z samim lupljenjem, blazinice na prstih so kar malo boge, takrat, ko jih lupim, a ni hudega, glavno da so lešniki doma in da jih mi lahko jemo čisto vsaki dan. Tudi sladice delam iz njih, kajti lešniki so še kako dobri v sladicah.