Nedeljsko jutro je bilo kot nalašč za delo na vrtu. Sonce je prijetno sijalo, zrak pa je bil svež in pomladno čist. Oče je že zjutraj začel pripravljati vse potrebne stvari za postavitev nove vrtne ute, ki bo nadomestila staro.
Z veseljem se je lotil naloge, vendar tokrat ni bil sam. S seboj je imel svojega sina, ki je z navdušenjem pričakoval, da bo končno pomagal pri večjem projektu. Ko sta skupaj odšla v garažo, je oče najprej pokazal vse potrebne pripomočke, lesene deske žeblje, kladivo, merilni trak, vijake in izvijač.
Sineku se je vse zdelo zanimivo, predvsem pa je bil navdušen, da bo lahko prispeval k postavitvi nove vrtne ute. Oče sinu razloži, da mu bo pomagal pri merjenju, držanju desk in na koncu še pri zapiranju žebljev. Začela sta z merjenjem prostora, kjer bo stala vrtna uta. Sine je zelo skrbno držal merilni trak, da sta vse točno izmerila, nato pa sta skupaj pripravila prvo leseno ploščo. Oče je razložil, kako mora biti vsaka deska enakomerno postavljena, da bo struktura vrtne ute stabilna. Ko sta končno začela postavljati stene, je sinek držal deske, medtem ko je oče zabijal žeblje. Po nekaj poizkusih je sinek kar sam začel zabijati žeblje, čeprav ni bil še čisto spreten. Oče ga je pri tem pozitivno vzpodbujal in mu dejal, da bo potreboval še malo več prakse. Počasi sta napredovala, stena je bila višja in višja, vse pa je postajalo vse bolj podobno vrtni uti. Ko sta končala vso konstrukcijo, sta s skupnimi močmi pospravila vso orodje.
Oče je pogledal sina, ga pobožal po svetlih laseh in pripomnil, danes si bil odlična pomoč, brez tebe mi postavljanje vrtne ute ne bi šlo tako hitro. Sinek je bil ponosen, da je končno lahko prispeval k tako pomembnemu projektu. Oba sta bila zadovoljna, ne samo zaradi nove vrtne ute, temveč zaradi preživetega skupnega časa.